nazaj doma

KAT Uncategorized Leave a Comment

Glavna železniška postaja v Frankfurtu. Mrzlo je. Sivo. Megleno. Na vlaku proti domu se nama že kolca po tropskem vlažnem zraku. Prav čudno se mi zdi po dolgem času spet govoriti po nemško. Se kar še malo pretvarjam, da sem turist in se menim po angleško.

Za nama so tedni polni neverjetnih dogodivščin in ko pogledam nazaj, sploh ne morem verjeti, da sva vse tole čisto zares izvedla! Kr sama! Ena mami, en sin, 24 poletov, 5 držav, spanje pri staroselcih, strmenje v žarečo lavo, plavanje z morskimi psi, pohodi po džungli, „tuširanje“ v slapovih, obisk prijateljev na Rarotongi & družine v Singapurju in nepričakovan daljši obisk Aucklanda. Par smrdečih hotelskih sob in par zelo prestižnih. Dnevi, ko sva jedla juhe iz vrečke in dnevi, ko sva se mastila z najbolj okusnimi ribami in raki. Dnevi brez interneta. Dnevi, ko so nama reees smrdele noge. Večeri brez elektrike. Slani nerazčesani lasje. Pogledi na vzhajajoče oranžno sonce iz šotora na plaži. Polno novih poznanstev. Pa da ne pozabim – ena prebrana knjiga! Končno je tudi to možno na potovanju z otrokom :).

Sicer čisto brez nevšečnosti tudi ni šlo. Grozne zibajoče vožnje s trajekti, bližnje srečanje z uničujočim ciklonom, ki nama je skoraj prekrižal načrte, odpovedani poleti, zamujeni poleti, dodatni stroški in pardnevna vročina – ja, potovanja so včasih tudi naporna in utrujajoča. In draga :). Ampak na koncu je vse vredno tistih 5 minut slabe volje.

Na srečo sva jo odnesla brez pozabljenih/ukradenih dokumentov in ostalih osebnih predmetov, nihče ni zares zbolel, prtljaga se ni zgubila. Lu se ni zgubil :). Še niti sonce naju ni opeklo. Prav nobenih problemov nisva imela, tkole kr sama. Čist zares. Vsi so ekstra poskrbeli za naju in domačinom se je zdelo prav neverjetno, kako sva tkole kr sama, revčka, pa nobenga moškega, ki bi za naju „skrbel“ haha. Sva dobila kako ekstra banano kr tako. Pa kokos. Pa popust v taksiju. Uglavnem, prav niti enkrat se nisva počutila nelagodno, tudi kot mamo me ni bilo resnično niti enkrat strah za najino varnost.

Zdajle bo treba v službo. Upam da avto vžge. Ne boste verjeli, ampak v petek spet nekam letim. Mal na lepše. Tokrat brez Lu-ja :). Ko se jetlag malo umiri in uredim fotke pa seveda napišem kaj več o vsem skupaj. O vsakem otoku posebej. Pa še o čem. Saj veste, obujat spomine vedno paše :).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja